Ker nas je epidemija skoraj ustavila in je poleg družabnega življenja okrnila tudi delo v društvu, smo končno uspeli realizirati izlet v neznano.
Prijetno razpoloženi smo se nekega torka zjutraj z avtobusom odpravili neznanim ciljem naproti. Potniki so imeli izziv, da ugotovijo kam smo namenjeni. V avtobusu je postalo živahno, saj so se kar veselo lotili ugibanja, kam smo sploh namenjeni. Ves čas se je predvajala domača glasba. In lejga zlomka: je rekla ga. Čoderl, kaj pa če gremo k Lojzetu Slaku! Seveda uganka je bila rešena in gospa si je prislužila lepo nagrado.
Pot nas je vodila proti Laškem, Sevnici in Krškem. Nekaj kilometrov naprej smo se ustavili v KARTUZIJI PLETERJE, kjer smo si ogledali muzej na prostem in si privoščili malico.
Vožnjo smo nadaljevali ob reki Krki mimo Novega Mesta do domačije, kjer je veliki godec Lojze Slak preživel mladost.
Zelo se nam je vtisnil v spomin muzej Lojzeta Slaka, kjer so shranjene vse njegove harmonike, zlate plošče , vse viže in pesmi, ki jih je napisal. Trije naši člani pa so imeli čast stopiti na oder in ob spremljavi harmonike so zapeli Slakovo pesem. Za nagrado so poželi velik aplavz in dobili videoposnetek nastopa.
Lojze Slak je naša legenda in slovenski narodni junak. Iz nič je ustvaril cesarstvo glasbe, pred njim ničesar, za njim skladovnica plošč in nesmrtnih viž.
Polni lepih vtisov smo se napotili iz Slakove domačije mimo Mirne, Mokronoga in Sevnice proti domu. Dolenjska in njeni ljudje nam bodo še dolgo ostali v spominu.
